Možgani, naš centralni živčni sistem, so tisti organ, kjer se sleherno gibanje telesa začne. Najprej z ustvarjanjem ideje in motivacije za gibanje, čemur sledi izbira ustreznega (bolj ali manj avtomatiziranega) gibalnega programa ob sočasni koordinaciji vseh informacij, ki preko množice čutil prihajajo v možgane iz notranjega in zunanjega okolja. Nato pa se natančno zaporedje ukazov razpošlje organom, odgovornim za izvedbo gibanja – mišicam. Tako vidimo, da je naše gibanje in miselno (kognitivno) delovanje močno prepleteno in povezano. Pri tem se lahko mnoga gibanja (npr. hoja) izvajajo z minimalnim miselnim nadzorom, kar nam omogoča sočasno preusmeritev (večjega ali manjšega) dela pozornosti k drugim kognitivnim in/ali gibalnim aktivnostim.

Gibalne in kognitivne sposobnosti človeka s starostjo upadajo. Z redno in ustrezno telesno in kognitivno vadbo pa lahko ta upad v veliki meri zmanjšamo ali celo preprečimo, če le ne gre za nekatera bolezenska stanja. Redna telesna aktivnost v odrasli dobi zmanjša tveganje za nastanek številnih negativnih posledic povezanih s staranjem, predvsem pa povezanih s sodobnim (sedečim) načinom življenja. Znano je, da se s starostjo veča tudi tveganje za pojav padcev, ki so glavni vzrok smrti (povezane s poškodbo) pri starejših nad 65 let, saj so običajno povezani z resnimi posledicami kot so zlomi in druge poškodbe. Najpogostejši vzroki padcev so težave s hojo in ravnotežjem, ki so povezane z nevrološkimi in skeletno-mišičnimi težavami, okvarami mišljenja in spomina, vida ter nevarnostmi v okolju. Poleg tega, s sedečim načinom življenja ali neredno telesno aktivnostjo, starejši izgubljajo mišični tonus, zmanjša se jim mišična moč, izgublja se kostna masa in prožnost, kar še dodatno prispeva k povečanju tveganja za padce. Problem je kompleksen, dejavniki pa so lahko fiziološki, biološki, vedenjski, fizični in socio-ekonomski.

Zdravstvene smernice poudarjajo, da bi se vsi odrasli morali izogniti neaktivnosti in v svoj vsakdan vključiti vsaj nekaj telesne aktivnosti, s čimer pridobijo vrsto koristi za zdravje. Seveda pa se dodatne ugodnosti telesne vadbe povečujejo z višjo intenzivnostjo, večjo pogostnostjo in/ali dlje trajajočo vadbo. Splošna priporočila o trajanju in intenzivnosti vadbe za starejše omenjajo vsaj 150 minut ali več zmerne telesne aktivnosti na teden. Osebe s kroničnimi obolenji pa naj vadijo do mere, ko jim njihove sposobnosti in razmere to še dovoljujejo. Telesna aktivnost za odrasle in starejše naj tako vključuje aerobno vadbo, vadbo za moč in gibljivost; če obstaja tveganje za padec tudi vadbo ravnotežja. Vse to s ciljem izboljšanja stabilnosti in odzivnosti telesa ter s tem posledično zmanjšanja možnost padcev. Ustrezna rešitev je v kombiniranju omenjenih vsebin. Na drugi strani se s starostjo srečujemo tudi s težavami v kognitivnem delovanju, ki prav tako povečujejo tveganje za padce. S telesno aktivnostjo žal ne moremo ustaviti procesa biološkega staranja, z ustrezno vadbo pa lahko omilimo ali celo preprečimo tudi upad kognitivnih sposobnosti. Epidemiološke študije nakazujejo, da dobro delovanje srca in ožilja (srčno-žilna pripravljenost) ter visoka stopnja telesne aktivnosti zmanjšujejo tveganje za upad kognitivnih sposobnosti in demence v starosti. Aerobna vadba in vadba za moč, predvsem pa kombinacija obeh lahko dokazano izboljšata nekatere kognitivne sposobnosti in zmogljivosti predhodno sedeče starejše populacije. Učinki vadbe in dobre telesne pripravljenosti so toliko večji, če izbrane naloge in vaje od nas zahtevajo bolj zapleteno obdelavo informacij za izvedbo in nadzor gibanja.

Gibalno-kognitivna vadba, za katero je značilno dodatno miselno delo med izvedbo različnih gibalnih nalog in vaj lahko tako predstavlja manjkajočo dopolnitev in morda celo učinkovitejšo nadgradnjo omenjenih oblik vadbe. Izkazalo se je namreč, da tovrstna vadba prispeva k izboljšanju mobilnosti in lahko prepreči padce pri starejših odraslih, saj je stabilnost in pozornost pri gibanju v prisotnosti dodatne kognitivne (miselne) naloge motena.

Literatura

• Bherer, L., Erickson, K.I. in Liu-Ambrose, T. (2013). A Review of the Effects of Physical Activity and Exercise on Cognitive and Brain Functions in Older Adults. Jurnal of Aging Research, Article ID 657508, 8 pages, http://dx.doi.org/10.1155/2013/657508 . Chodzko-Zajko, W. J., Proctor D. N., Fiatarone Singh, M. A., Minson, C. T., Nigg, C. R., Salem, G. J. in Skinner, J. S. (2009). Exercise and Physical Activity for Older Adults. Medicine & Science in Sports & Exercise, 41(7), 1510–1530.

• Colcombe, S. J., Erickson, K. I, Paige, S. E., Kim, J. S., Prakash, R., McAuley, E., Elavsky, S., Marquez, D. X., Hu, L. In Kramer, A. F. (2006). Aerobic Exercise training Increases Brain Volume in Aging Humans. Jurnal of Gerontology: Medical Sciences, 11, 1166–1170.

• Gregory, S.M., Parker. B. in Thompson, P.D. (2012). Physical Activity, Cognitive Function, and Brain helth: What Is the Role of Exercise Training in the Prevention of Dementia? Brain Sciences, 2, 684–708. Theill, N., Schumacher, V., Adelsberger, R., Martin, M. in Jancke, L. (2013). Effects of simulataneously performed cognitive and physical training in older adults. BMC Neuroscience, 14,103.